Jani Kovačič, filozof, kantavtor in pedagog, ki skozi umetniško ustvarjanje preizprašuje meje preteklosti in sedanjosti. Njegovo delo sega od trubadurske poetike do sodobne kantavtorske pesmi, pri čemer je njegov izraz prepoznaven po močni intertekstualnosti (Kovačič, 2017). Ta vključuje ljudsko izročilo (Belokranjsko kolo, Ena ptička priletela, Riba Faronika idr.), literarno dediščino (Brižinski spomeniki, Prešeren, Villon, Rabelais idr.) ter filozofske vplive (Aristotel, Dostojevski – Disko Karamazovi, Nietzsche – Bog je mrtev, eksistencializem) idr. V njegovi glasbi se prepletajo kritična refleksija družbe, intelektualna pronicljivost in socialna empatija, pri čemer ohranja sintezo ljudskega in avtorskega – klasike, sodobne klasike in sodobnosti – pri čemer razvija individualni slog, ekspresivnost in humanistične vrednote.
»[…] Stoji mi mesto, stoji Hamelin, /na sredi mesta je gasa tišin, /po tej ulici so takrat odšli, /s strašno pesmijo in plesom so šli. /zdaj se tu rajat, ne plesat ne sme, /nikdar glasbila se ne oglasé, /grenak je spomin – vsem nam opomin tam sredi mesta, mesta Hamelin.«
Torek, 25. marec, ob 17.00, Avla FF